Kitajska in kitajski jezik - politika odpiranja in pridobivanja moči

Za nekaj osnovnih informacij bi vam na kratko želeli predstaviti Kitajsko in kitajščino kot jezik.

Najprej pa bomo, kot zanimivost navedli znano zgodbo. Namreč, zgodba se glasi tako: Nekega dne je nekaj vesoljcev vdrlo v neko velemesto na Zemlji, kjer je živelo človeštvo. Povzročilo je pravo senzacijo. »Kako se soočiti z njimi?« – Različni ljudje so imeli različne ideje.

Američani so rekli: »Vsekakor jih je potrebno odstraniti – ni jim dovoljeno vdreti na naše ozemlje, saj se bodo oprijeli terorističnih dejanj.«

Francozi so dejali: »Pustimo jih, saj bodo pripomogli k raznolikosti sveta, prav tako pa bodo s seboj prinesli tudi novo kulturo.«

Kitajci so dejali: »Vljudno ravnajte z njimi in poskušajte poizvedeti, ali potrebujejo kakršnokoli pomoč, ki bi pokazala človekoljubnost civiliziranega sveta.«

Filozof je rekel: »So cilj obstoja in človeštvo jih mora razumeti.«

Znanstvenik je rekel: »Potrebno jih je secirati, da bomo lahko ugotovili po katerih kemičnih molekulah se razlikujejo od človeštva na Zemlji.«

Iz te zgodbe ni težko razvidno, da ima vsaka država drugačen pristop k razmišljanju in načelu soočanja s stvarmi, prav tako, kakor ima vsak posameznik svoje lastne vrednostne predsodke na svoj način. Tako ima tudi Kitajska kot svojevrstna civilizacija in kultura svoj način razmišljanja, ki je tako kot vsaka kultura edinstven na svoj način.

Kitajska in Kitajci

Kitajska (tradicionalno: Zhōngguó (stara – tradicionalna kitajščina: 中國, poenostavljena kitajščina: 中国)) je kulturno in geografsko območje ene najstarejših civilizacij ter naroda Kitajcev. Območje se je po zadnji kitajski državljanski vojni razdelilo na Ljudsko republiko obsegajočo celinski del, Hong Kong in Macao, ter tradicionalno Kitajsko, obsegajočo otok Tajvan in druge otoke. Kitajska civilizacija je najstarejša neprekinjena civilizacija, ki ima dolgo zgodovino pisave in več pomembnih odkritij, kot so papir, kompas, smodnik in tisk.

Slovenščina in večina drugih zahodnih jezikov uporablja različne izpeljanke besede Kitajska (Kina, China,...) in predpone »Sino-« ter »Sin-«, kot naprimer beseda »Sinologija«, ki zajema celotno poznavanje tako Kitajske, kitajščine kakor tudi kitajske kulture. Te oblike verjetno izvirajo iz dinastija Čin (秦朝Qín Cháo), ki je prva združila celotno narodno ozemlje Kitajcev.

Za razliko od ostalih jezikov, ki uporabljajo predpono izvirajočo iz »qin«, v slovenskem jeziku, tako kot tudi v večini jezikov bivše Sovjetske Zveze, uporabljamo predpono »kitaj-«, ki izvira iz imena nekdanje pokrajine »Qitai«, ki se je nahajala na zahodnem delu današnje Kitajske.

Danes, na tem območju lahko najdemo le še mesto s tem imenom. Glede na to, da Slovanom, svet onkraj puščav današnje zahodne Kitajske, ni bil znan, so celotno območje poimenovali po tistem, kar jim je bilo še znano, po Qitai-u, torej Kitajska.

Prve neolitske kulture so se na Kitajskem pojavile že v 3. tisočletju pr. n. št.. Vasi teh kultur so postopoma prerasle v mesta z močno razslojenim prebivalstvom in v prvi polovici drugega tisočletja pr. n. št. se je na Kitajskem razvila civilizacija. Prvo državo so vodili kralji iz vladarske rodbine Shang. Uvedli so upravo s stalnim uradništvom in stalno vojsko za obrambo pred ljudstvi s severa.

Vladarska rodbina Zhou je leta 771 pr. n. št. pregnala vladarsko rodbino Shang. Oblikovala se je fevdalna družba, saj je plemstvo za služenje v vojski in upravi od kralja v dar dobilo kos zemlje. Zemljo so obdelovali kmetje, ki so fevdalcem plačevali davek, opravljali namakalna dela in služili v vojski. Odnose v družbi so utrdili z izdajo zakonika Zhou-li. Prav tako je to tudi obdobje prvih filozofskih šol in vzhodne miselnosti.

Po koncu dinastije Zhou so se vrstile številne državice, ki so se med seboj bojevale za prevlado. To obdobje ja bolj znano kot obdobje kitajske neenotnosti oziroma obdobje vojskujočih se držav, dokler ni najmočnejša država Qin premagala vse države in se vladar te države oklical za prvega cesarja Kitajske kot Qin Shihuang Di (Chinese: 秦始皇帝), oziroma "Prvi vladar države Qin". Vladavina dinastije Qin ( 秦朝Qín Cháo, 221 – 206 pr. n.št.) pomeni prvo kitajsko združitev in enotnost, hkrati pa je to tudi obdobje velikih kitajskih dosežkov oziroma projektov, med katerimi je najbolj znana gradnja Kitajskega zidu za obrambo pred nomadi.

Prav tako izhaja iz tega obdobja tudi terakotna armada oziroma terakotni vojščaki, ki predstavljajo neustrašno moč in varnost oziroma stražo cesarja tudi v njegovem posmrtnem življenju. Terakotna armada se nahaja v neposredni bližini cesarjeve grobnice, ki do sedaj še nikoli ni bila odprta zaradi starodavnih legend in zapisov o rekah živega srebra, ki naj bi se nahajale v njej ter napetih lokih, ki ob vhodu v grobnico v zasedi čakajo vsakega vsiljivca, ki bi hotel vstopiti v grobnico.

Po dinastiji Qin so Kitajski vladale številne dinastije, ki predstavljajo vodilno moč ter tako kulturni kakor tudi gospodarski napredek Kitajske v tedanjem obdobju. Po tisočletni dinastijski obliki vladavine je Kitajska 1. januarja 1912, s koncem zadnje dinastije Qing, postala republika. Eden izmed vidnejših predstavnikov revolucionarnih idej je bil Sun Yat-sen. Med drugo svetovno vojno je na Kitajskem divjala državljanska vojna, po kateri je oblast leta 1949 prevzela komunistična partija Kitajske z Maom Zedongom na čelu. Celinska Kitajska se je preimenovala v Ljudsko republiko, ki danes obsega celinski del, Hong Kong in Macao, privrženci demokratičnega sistema oziroma nacionalisti pa so prebežali na Tajvan.

Kitajska pisava

Sistem kitajske pisave je, da se v navpičnih kolonah od zgoraj navzdol in z desne na levo vrstijo ideografska znamenja za posamezne pojme, iz katerih so sestavljeni stavki. Za vsako posamezno besedo obstaja posebno znamenje; obstaja okrog 60000 znamenj, za potrebe vsakdanjega življenja Kitajcu zadošča poznavanje kakih 5000 znamenj, če ima pri roki pripomoček, v katerem lahko vsak hip najde tudi pomen neznanih znamenj, izobraženi Kitajci poznajo okrog 8000 do 10000 znamenj, v književne in znanstvene namene pa jih je treba poznati okoli 15000.

Izvor kitajskih pismenk je zavit v skrivnost. Kot pri Egipčanih, je pisava tudi pri Kitajcih tako rekoč darilo z neba. Danes ena teorija pravi, da so prvi znaki, ki spominjajo na kitajske pismenke, nastali na osnovi razpok v roževini želvjega oklepa (1500 -1000 p. n. št), ki so ga pri obredih približali ognju. Po legendi naj bi pisavo izumili trije cesarji, predvsem Cang-Džje, ki je preučeval ozvezdja in predvsem stopinje ptic in drugih živali.

Zelo zanimiv odziv na izum kitajske pisave je komentar pesnika Vu Veja, ki je dejal, da je bila to slaba iznajdba in da naj bi izumitelj, cesar Cang-Džje jokal dolgo v noč – saj je imel vzrok za to. Ta verjetno tiči v logografskem načelu, po katerem ima vsaka beseda svoj znak, kar vodi v enormno količino znakov.

Poleg kitajskih pismenk, obstaja tudi posebna – za tujce prirejena – latinizirana pisava »pinyin«, ki zapisuje vsako pismenko kot en zlog in služi za transkripcijo kitajskih pismenk. Pinyin tujcem omogoča lažje učenje kitajskih pismenk, vsekakor pa ne smemo omejiti učenje kitajščine na pinyin, saj le-to ne zadostuje in se tako nikoli ni možno naučiti pismenk, poleg tega, pa pismenke sčasoma postanejo bolj smiselne za učenje in prepoznavanje pomenov, saj ima vsaka pismenka tudi svoj pomen.

Omembe vredno pa je tudi dejstvo, da poznamo tako tradicionalno kakor tudi poenostavljeno pisavo. Tradicionalna kitajska pisava predstavlja pisavo, ki je veljala na Kitajskem vse do 1950-60-ih let, ko je prišlo do poenostavljanja pisave, in se je sedaj obdržala le na Tajvanu, Macau in v Hong Kongu, medtem, ko na celinski oziroma večinski Kitajski velja uradna poenostavljena pisava.

Kitajski jezik

Kitajščina kot jezik, se marsikomu zdi zelo težka, vendar pa je glede osnovnih slovničnih pravil, kot jih poznamo pri indoevropskih jezikih dokaj omejena. Kitajski jezik pozna štiri tone, ki so za izgovarjavo zelo pomembni. Vsaka pismenka predstavlja en zlog in ima svoj ton. Kitajska ima zaradi svoje velikosti in številnih narodnih manjšin veliko narečij, vendar pa je mandarinščina oziroma »Putong hua« uradni jezik LR Kitajske.

LR Kitajska kot vzpenjajoča se gospodarska sila

O Kitajski kot hitro-razvijajoči se gospodarski sili, se čedalje več piše in govori, saj se od 80-ih let prejšnjega stoletja zelo hitro razvija in odpira ter ponovno dobiva svoj vodilni položaj v Aziji in svoj delež v mednarodni politiki in gospodarstvu.

Kitajska je v skoraj treh desetletjih naredila izreden gospodarski korak in še vedno hodi po tej poti z velikimi koraki. Ko se ozremo na Kitajsko v sedanjem času, pridemo kaj kmalu do zaključka, da ne moremo ceniti sedanjosti brez razumevanja preteklosti. Dejstvo, da je Kitajska razvila oziroma dosegla kakršenkoli gospodarski potencial ter koraki, ki jih je prehodila, je zgodovinski čudež.

Nedolgo nazaj, je bila Kitajska pravzaprav še popolnoma agrarna država. Kitajska gospodarska reforma se od leta 1978 – ko se je sistem kolektivnega kmetijstva začel rušiti – vrši že več kot trideset let. Tako reforma kmetijstva, kakor tudi industrijska reforma, sta se začeli vršiti v poznih 1970-ih in zgodnjih 1980-ih letih, ko se je Kitajska začela odpirati proti svetu. Ostale reforme, ki vključujejo tuje investicije in trgovski sektor, pa so se začele pojavljati v 1990-ih letih.

Mnoge države se v prvi četrtini 21. stoletja nahajajo v nevarnosti, da bi izgubile svojo moč in zatorej poudarjajo prioriteto razvoja konceptov, dejavnikov in inštrumentov za boj s katerokoli hegemonijo, da bi obdržale in zagotovile svoje preživetje in svojo bit. Kitajska je ena tistih držav, ki se je v takšni nevarnosti nahajala zadnja stoletja. V 80-ih letih 20. stoletja, pa je s politiko odpiranja ponovno začela pridobivati svojo moč. Mnogi pravijo, da 21. stoletje pripada Kitajski ter, da Kitajski vsekakor pripada ena izmed vodilnih gospodarskih vlog, če ne tudi vodilna gospodarska vloga.

Kot je navedel Friedberg (zastopnik za nacionalno varnost pri podpredsedniku ZDA v letih 2003-2005), je popolnoma možno, da preteklost Evrope pomeni prihodnost Azije. Še bolj verjetno je, da se bo preteklost Azije pokazala kot prihodnost Azije.
 

Na vrh << Nazaj
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.